stare pesmi
in ukraden čas...
Ko poljubi
komaj slišni
ves so najin jaz...
Ko me boža
tvoja koža
in podžiga dih...
Takrat sem v tvojih rokah roža,
takrat nebo je moja loža,
takrat je vsak utrip nov stih.
lepo noč,
m
Četrtek, 18 junij 2009
Nedelja, 7 junij 2009
16 km
Danes zjutraj. Nenačrtovano (upala sem na 14 km, če bi bil občutek pravi). Vau! Brez hoje (par deset metrov na obratu, da sem uspela narediti tudi večje požirke tekočine, kot le tiste majhne sproti). Tempo: potovalno/raziskovalni in se bo gotovo še izboljšal. Čas: 2:05:47. Trasa: Špica - Vrbje jezero - Špica. Vaaaaa, ponosna nase in na sotekačico.
Zaenkrat še ne mislim podaljševat razdalje, tudi tale bo nekaj časa se med bolj eksotičnimi (npr.1x mesečno). Tam okrog 10 km mi zaenkrat čisto paše, je treba še tempo izboljšat in spravit 10-ko pod uro.
Samo tok, da veste.
Pa zelo lepo je bilo tudi. Res lepo. Ne prehladno, ne prevroče, zgodnje jutro (štart 6:30), vlage v zraku ravno prav...odlično!
Videli dve mrtvi miški in enega gozdnega škrata.
Ugotavljava, da se nama je odprl nov svet.
Samo tok, da veste.
Pa da jaz ne pozabim:).
lp,
m
Zaenkrat še ne mislim podaljševat razdalje, tudi tale bo nekaj časa se med bolj eksotičnimi (npr.1x mesečno). Tam okrog 10 km mi zaenkrat čisto paše, je treba še tempo izboljšat in spravit 10-ko pod uro.
Samo tok, da veste.
Pa zelo lepo je bilo tudi. Res lepo. Ne prehladno, ne prevroče, zgodnje jutro (štart 6:30), vlage v zraku ravno prav...odlično!
Videli dve mrtvi miški in enega gozdnega škrata.
Ugotavljava, da se nama je odprl nov svet.
Samo tok, da veste.
Pa da jaz ne pozabim:).
lp,
m
Sobota, 6 junij 2009
Zgodba o razbitem krožničku
Take stvari se dogajajo v naši familiji. In ko imajo naša mati rojstni dan, so tako skromni, da si zaželijo zgolj doma narejene piškote (ki jih potem žedveletimladoporočenca spečeta in sta zelo ponosna na svoj izdelek). Zato smo se odločili, da en del pravljice staroporočencevžeskoraj38let zapišemo in jo mami podarimo, da bo imela kaj brati, ko bo jedla piškotke. Bi jo lahko še sfrizirali (zgodbo, ne mami), ampak je ne bomo. Mogoče kdaj drugič.
"Nekoč sta v stari hiši sredi velikega mesta živela mož in žena. Rada sta se imela in bila starša treh odraslih otrok, ki so že vsi odleteli iz njunega gnezda. A kljub temu jima ni bilo dolgčas in sta polno in aktivno preživljala svoje dni. Nič nista poležavala, vstajala sta zgodaj, urejala vrt in čez dan pazila majhne otroke, ki niso našli prostora v vrtcu. Zvečer sta utrujena zaspala in se kmalu zbudila v novo jutro.
In vsako jutro, kdaj pa tudi takole vmes čez dan, sta skupaj sedla za leseno mizo, za katero je sedelo že veliko ljudi. Na mizo sta postavila dva krožnička in nanju dve kavni skodelici. V skodelice sta natočila pravkar kuhano kavico, vanjo pa kanila kapljico mleka. Počasi sta jo potem pila, medtem pa sta zrla na vrt za hišo, klepetala in razmišljala o vsakdanjih stvareh. Včasih, ob posebnih priložnostih, sta zraven pojedla tudi kakšen piškotek. Čas za kavico je bil zanju poseben čas - čas, ko sta si vzela trenutek samo zase in se ustavila, da ne bi preveč hitela skozi dan ali pa da ga ne bi zjutraj prehitro začela, še preden bi se utegnila do konca prebuditi.
Nekega dne pa se je zgodilo, da je ženi med pomivanjem posode krožniček, prelepi krožniček, na katerem je stala kavna skodelica, padel na tla in se razbil. Žena je bila zelo žalostna, tako žalostna, da je zajavkala. Slišal jo je mož, ki je pravkar začel kositi travo na vrtu za hišo, ter zaskrbljen prihitel noter, pogledat, kaj se godi. Videl je, kako žalostna je žena, malce jo je potolažil ter se odločil, da bo poiskal nov krožniček, prav tak, kot je bil prejšnji. Pobrskal je po internetu in izvedel, da prodajajo prav take krožničke in skodelice v veliki trgovini na drugem koncu mesta. Odpravil se je tja, prevozil mnoge ulice, v gromozanski gneči poiskal parkirni prostor in odhitel v trgovino. V tej trgovini pa je bilo ogromno stvari. Niso prodajali samo krožničkov in skodelic, tudi oblačila, kolesa, hrano, orodje in druge stvari so imeli tam. Mož je zato vprašal prodajalko, kje bi lahko našel krožniček, ki ga je iskal. Prijazno mu je odgovorila, da malce naprej od polic z oljem, tamle, nasproti polic s piškotki in čokolado, vodijo stopnice v drugo nadstropje velike trgovine, kjer bo morda našel krožniček, ki ga je iskal. In se je mož zahvalil prijazni prodajalki, ter se odpravil. Šel je mimo polic z moko, mimo polic z oljem, že je zagledal polico s piškotki in čokolado, ko mu je spodrsnilo, zavrtel se je v zraku, za hipec pomislil, kako bi najbolje padel ter BUMF!...že je ležal na tleh, v luži najkvalitetnejšega olivnega olja in sredi črepinj. Usedel se je in videl, da je očitno nekomu, ko je ravno hotel kupiti olje za spomladanski krompirček, po nesreči na tla padla steklenica olja in se razbila. Malce je pomislil in si rekel: “Aha, mislim, da sem cel, saj nisem slišal, da bi se kaj zlomilo...samo nekaj me peče tamle na desni nogi, tamle pri kolenu...Ohoho!!! Kaj pa je to???”...in je videl, da mu v nogi tiči kar velik košček stekla. Ojoj! In iz rane teče kri! Ampak mož je ohranil mirne živce in si rekel – še dobro, da ni hujšega – se odpravil mimo radovednih ljudi do blagajne, tam opozoril blagajnika, da je pri polici z oljem razbita steklenica najkvalitetnejšega olivnega olja in da naj hitro počistijo, da ne bi kdo padel in se poškodoval. Nato je šel do avtomobila in se hitro odpeljal na urgenco v središče mesta. Za vsak primer, da pogledajo, ali je potrebno rano zašiti ali pa se bo kar sama zarasla. Ko je prišel na urgenco, pa je bilo tam še več ljudi, kot prej v trgovini. In mnogi so imeli hujše in večje težave, kot on. Usedel se je na klop v čakalnici, in čakal. Čakal je in čakal, minila je ura...minili sta dve...in tri... mož pa je še vedno potrpežljivo čakal. Vmes je še poklical ženo, da je ne bi preveč skrbelo, kod hodi in da bo morda zamudil na kosilo...ko pa je minila že četrta debela ura, ga je končno pregledal zdravnik in ugotovil, da bo potrebno rano zašiti. Sestra mu je iz rane očistila najkvalitetnejše olivno olje, in rano so mu zašili s štirimi šivi. Nato mu je sestra še ravno prav na tesno povila nogo, saj ne gre, da bi svežo rano izpostavljali hlačam, ki se navadno mudijo okrog kolena.
Tako pravkar zašit in povit je mož zopet odšel na parkirišče do svojega avta. Usedel se je in pomislil: “Oh, kako bo po takem napornem dnevu prijala dišeča kavica z mojo ljubo ženo! Komaj, komaj čakam, da spet pridem domov!”...in je zavil spet čez veliko mesto.
A prej, preden je zavil k domači hiši, je na križišču namesto na levo, zavil na desno. Prevozil je mnogo ulic in parkiral avto – pred prav tisto trgovino, kjer se mu je štiri debele ure nazaj zgodila nezgoda! Šel je spet noter, mimo polic z moko, do polic z oljem, pri tem pa previdno gledal pod noge in videl, da so razlito olje in ostre črepinje že počistili. Oddahnil si je in ni ga več skrbelo za to. Že je bil pri policah s piškotki in čokolado, ko je zagledal stopnice, ki so vodile v drugo nadstropje. Tam pa je med mnogimi drugimi krožnički našel prav takšnega, ki ga je žena po nesreči razbila. Zelo je bil vesel, hitro je plačal in z novim krožničkom rahlo šepajoč odhitel domov, saj je bil že res utrujen.
Doma ga je pričakala žena, ki je pravkar skuhala kavico. Skrbelo jo je že, kod hodi njen preljubi mož tako dolgo, in skoraj bi ga bila že oštela. A ko je videla, da ji je prinesel nov krožniček, prav tak, ki ga je po nesreči razbila, je pozabila na oštevanje in je možu skočila v objem. Prinesla mu je še sladoled, takega, kot ga ima rad, saj je videla, kako je utrujen in da potrebuje malce crkljanja. Sedla sta za leseno mizo, tisto, za katero je sedelo že veliko ljudi, ter se ob dišeči kavici zazrla na vrt stare hiše sredi mesta. Žena je mislila na to, kako lepo, da ji je mož prinesel krožniček, bila pa je tudi rahlo v skrbeh, kako se bo zacelila njegova rana na nogi...mož pa je razmišljal o tem, kdaj bo imel čas pokositi travo, kot jo je nameraval danes zjutraj, pa so mu opravilo preprečili drugi, veliko pomembnejši dogodki."
foto: "Najini piškotki", jst
lp,
m
"Nekoč sta v stari hiši sredi velikega mesta živela mož in žena. Rada sta se imela in bila starša treh odraslih otrok, ki so že vsi odleteli iz njunega gnezda. A kljub temu jima ni bilo dolgčas in sta polno in aktivno preživljala svoje dni. Nič nista poležavala, vstajala sta zgodaj, urejala vrt in čez dan pazila majhne otroke, ki niso našli prostora v vrtcu. Zvečer sta utrujena zaspala in se kmalu zbudila v novo jutro.
In vsako jutro, kdaj pa tudi takole vmes čez dan, sta skupaj sedla za leseno mizo, za katero je sedelo že veliko ljudi. Na mizo sta postavila dva krožnička in nanju dve kavni skodelici. V skodelice sta natočila pravkar kuhano kavico, vanjo pa kanila kapljico mleka. Počasi sta jo potem pila, medtem pa sta zrla na vrt za hišo, klepetala in razmišljala o vsakdanjih stvareh. Včasih, ob posebnih priložnostih, sta zraven pojedla tudi kakšen piškotek. Čas za kavico je bil zanju poseben čas - čas, ko sta si vzela trenutek samo zase in se ustavila, da ne bi preveč hitela skozi dan ali pa da ga ne bi zjutraj prehitro začela, še preden bi se utegnila do konca prebuditi.
Nekega dne pa se je zgodilo, da je ženi med pomivanjem posode krožniček, prelepi krožniček, na katerem je stala kavna skodelica, padel na tla in se razbil. Žena je bila zelo žalostna, tako žalostna, da je zajavkala. Slišal jo je mož, ki je pravkar začel kositi travo na vrtu za hišo, ter zaskrbljen prihitel noter, pogledat, kaj se godi. Videl je, kako žalostna je žena, malce jo je potolažil ter se odločil, da bo poiskal nov krožniček, prav tak, kot je bil prejšnji. Pobrskal je po internetu in izvedel, da prodajajo prav take krožničke in skodelice v veliki trgovini na drugem koncu mesta. Odpravil se je tja, prevozil mnoge ulice, v gromozanski gneči poiskal parkirni prostor in odhitel v trgovino. V tej trgovini pa je bilo ogromno stvari. Niso prodajali samo krožničkov in skodelic, tudi oblačila, kolesa, hrano, orodje in druge stvari so imeli tam. Mož je zato vprašal prodajalko, kje bi lahko našel krožniček, ki ga je iskal. Prijazno mu je odgovorila, da malce naprej od polic z oljem, tamle, nasproti polic s piškotki in čokolado, vodijo stopnice v drugo nadstropje velike trgovine, kjer bo morda našel krožniček, ki ga je iskal. In se je mož zahvalil prijazni prodajalki, ter se odpravil. Šel je mimo polic z moko, mimo polic z oljem, že je zagledal polico s piškotki in čokolado, ko mu je spodrsnilo, zavrtel se je v zraku, za hipec pomislil, kako bi najbolje padel ter BUMF!...že je ležal na tleh, v luži najkvalitetnejšega olivnega olja in sredi črepinj. Usedel se je in videl, da je očitno nekomu, ko je ravno hotel kupiti olje za spomladanski krompirček, po nesreči na tla padla steklenica olja in se razbila. Malce je pomislil in si rekel: “Aha, mislim, da sem cel, saj nisem slišal, da bi se kaj zlomilo...samo nekaj me peče tamle na desni nogi, tamle pri kolenu...Ohoho!!! Kaj pa je to???”...in je videl, da mu v nogi tiči kar velik košček stekla. Ojoj! In iz rane teče kri! Ampak mož je ohranil mirne živce in si rekel – še dobro, da ni hujšega – se odpravil mimo radovednih ljudi do blagajne, tam opozoril blagajnika, da je pri polici z oljem razbita steklenica najkvalitetnejšega olivnega olja in da naj hitro počistijo, da ne bi kdo padel in se poškodoval. Nato je šel do avtomobila in se hitro odpeljal na urgenco v središče mesta. Za vsak primer, da pogledajo, ali je potrebno rano zašiti ali pa se bo kar sama zarasla. Ko je prišel na urgenco, pa je bilo tam še več ljudi, kot prej v trgovini. In mnogi so imeli hujše in večje težave, kot on. Usedel se je na klop v čakalnici, in čakal. Čakal je in čakal, minila je ura...minili sta dve...in tri... mož pa je še vedno potrpežljivo čakal. Vmes je še poklical ženo, da je ne bi preveč skrbelo, kod hodi in da bo morda zamudil na kosilo...ko pa je minila že četrta debela ura, ga je končno pregledal zdravnik in ugotovil, da bo potrebno rano zašiti. Sestra mu je iz rane očistila najkvalitetnejše olivno olje, in rano so mu zašili s štirimi šivi. Nato mu je sestra še ravno prav na tesno povila nogo, saj ne gre, da bi svežo rano izpostavljali hlačam, ki se navadno mudijo okrog kolena.
Tako pravkar zašit in povit je mož zopet odšel na parkirišče do svojega avta. Usedel se je in pomislil: “Oh, kako bo po takem napornem dnevu prijala dišeča kavica z mojo ljubo ženo! Komaj, komaj čakam, da spet pridem domov!”...in je zavil spet čez veliko mesto.
A prej, preden je zavil k domači hiši, je na križišču namesto na levo, zavil na desno. Prevozil je mnogo ulic in parkiral avto – pred prav tisto trgovino, kjer se mu je štiri debele ure nazaj zgodila nezgoda! Šel je spet noter, mimo polic z moko, do polic z oljem, pri tem pa previdno gledal pod noge in videl, da so razlito olje in ostre črepinje že počistili. Oddahnil si je in ni ga več skrbelo za to. Že je bil pri policah s piškotki in čokolado, ko je zagledal stopnice, ki so vodile v drugo nadstropje. Tam pa je med mnogimi drugimi krožnički našel prav takšnega, ki ga je žena po nesreči razbila. Zelo je bil vesel, hitro je plačal in z novim krožničkom rahlo šepajoč odhitel domov, saj je bil že res utrujen.
Doma ga je pričakala žena, ki je pravkar skuhala kavico. Skrbelo jo je že, kod hodi njen preljubi mož tako dolgo, in skoraj bi ga bila že oštela. A ko je videla, da ji je prinesel nov krožniček, prav tak, ki ga je po nesreči razbila, je pozabila na oštevanje in je možu skočila v objem. Prinesla mu je še sladoled, takega, kot ga ima rad, saj je videla, kako je utrujen in da potrebuje malce crkljanja. Sedla sta za leseno mizo, tisto, za katero je sedelo že veliko ljudi, ter se ob dišeči kavici zazrla na vrt stare hiše sredi mesta. Žena je mislila na to, kako lepo, da ji je mož prinesel krožniček, bila pa je tudi rahlo v skrbeh, kako se bo zacelila njegova rana na nogi...mož pa je razmišljal o tem, kdaj bo imel čas pokositi travo, kot jo je nameraval danes zjutraj, pa so mu opravilo preprečili drugi, veliko pomembnejši dogodki."
foto: "Najini piškotki", jst
lp,
m
Krompirjev izziv - majska zgodba
foto:"Naughty", wannabesociety
foto:"Naša trojka", wannabesociety
Ok, vem da smo že kar krepko v juniju in jaz sem vam dolžna zgodbo o tem, kako mi je ta mesec uspelo shujšati za dve kili.
No, mi ni.
Na začetku meseca sem tehtala 80,6kg, 2.6.2009 zjutraj (1.6.se nisem tehtala, ker sem bila v nočni) pa 80,9kg. Tko je in nič drugače. Vmes sem prišla celo na 82kg, tko da...hja...nč.
Nisem preveč žalostna, začudena pa tudi ne (verjetno je to malo povezano). Ta mesec sem namreč premalo migala in to je to. Sicer je res, da sem šla na trojke (12km), pa na DM tek (10km), ampak vmes med trojkami in DM tekom sem šla samo 2x tečt, pa nč druzga. V juniju sem že bolj pridna, ampak o tem več čez slab mesec, a ne.
Drgač sem pa v bistvu prou hepi.
foto: "Moje sotekačice in sosmejačice na DM teku, pol ko smo že odtekle svoje in se valjale v travi", jst.
lp,
m
Petek, 29 maj 2009
Včeraj
sem bila na predavanju dr.Viljema Ščuke, avtorja knjige "Šolar na poti do sebe" (je še nisem prebrala, ampak predavanje je bilo dovolj zanimivo, da me je zamikalo). Bilo je eno redkih dobro pripravljenih in izvedenih predavanj.
In zanimivih. To predvsem.
Ne bi preveč nakladala, ampak - vredno razmisleka je, v kakšni družbi živimo. In kaj učimo naše otroke oziroma kaj jim nudimo. Živimo neznosno lahkost bivanja (Kundera). Ko si kaj zaželimo, se nam za to ni potrebno potruditi (ciljam na potrošništvo). Potrebo zadovoljimo še preden jo začutimo. Otroke hranimo, ko niso lačni hrane, ampak ljubezni. Kupujemo. Neprestano kupujemo. Celo tako, da nam ni treba po nakupih. In delamo, da bi lahko kupovali. Neprestano delamo.
Prišli smo do točke, ko ne prenesemo običajne stiske otroka in mu bodisi preprečimo, da bi jo doživel (namesto njega storimo, kar mislimo, da bo najhitreje rešilo njegovo stisko) ali pa mu ne znamo niti stati ob strani, zbežimo, odidemo...
Dobro bi bilo, da bi sprejeli, da je stiska (potreba, hrepenenje) osnova za to, da se naučimo samodiscipline in to zdržimo, ter se POTRUDIMO za to, da nam uspe. Občutka uspeha brez truda, da ga dosežemo, ni. In tako se ne trudimo. In nimamo občutka uspeha. Samo životarimo. Ne vemo več, kaj hočemo. Ne vemo, kaj čutimo, ker se nismo naučili čutiti.
Pri svojem delu se srečujem z otroki v hudi stiski. In njihovimi starši.
In opažam dve skrajnosti:
- otroci so bodisi neprestano v stiski, starši pa jim ne znajo ne z zgledom ne s spodbudo stati ob strani. Starši stisko celo poglabljajo in jo stopnjujejo. Otroke čustveno in tudi drugače zlorabljajo. Otroka ne znajo pohvaliti, ko je dosegel uspeh.
- otroci so neprestano hvaljeni in nagrajeni, čeprav se niso za nič potrudili. Vsega imajo polno rit. Nikoli ne doživijo pomanjkanja, nikoli jim ni treba niti pol ure počakati na večerjo ali sodelovati pri njeni pripravi, nikoli jim ni treba doma delati ničesar. Šola je njihova edina odgovornost. Ki pa se je, na začudenje staršev, kljub temu, da imajo vse, ne lotevajo odgovorno.
In vas vprašam - zakaj bi se trudili?
Zakaj bi se trudili prvi, če so vseskozi obupani?
In zakaj bi se trudili drugi, če že imajo vse?
lp,
m
In zanimivih. To predvsem.
Ne bi preveč nakladala, ampak - vredno razmisleka je, v kakšni družbi živimo. In kaj učimo naše otroke oziroma kaj jim nudimo. Živimo neznosno lahkost bivanja (Kundera). Ko si kaj zaželimo, se nam za to ni potrebno potruditi (ciljam na potrošništvo). Potrebo zadovoljimo še preden jo začutimo. Otroke hranimo, ko niso lačni hrane, ampak ljubezni. Kupujemo. Neprestano kupujemo. Celo tako, da nam ni treba po nakupih. In delamo, da bi lahko kupovali. Neprestano delamo.
Prišli smo do točke, ko ne prenesemo običajne stiske otroka in mu bodisi preprečimo, da bi jo doživel (namesto njega storimo, kar mislimo, da bo najhitreje rešilo njegovo stisko) ali pa mu ne znamo niti stati ob strani, zbežimo, odidemo...
Dobro bi bilo, da bi sprejeli, da je stiska (potreba, hrepenenje) osnova za to, da se naučimo samodiscipline in to zdržimo, ter se POTRUDIMO za to, da nam uspe. Občutka uspeha brez truda, da ga dosežemo, ni. In tako se ne trudimo. In nimamo občutka uspeha. Samo životarimo. Ne vemo več, kaj hočemo. Ne vemo, kaj čutimo, ker se nismo naučili čutiti.
Pri svojem delu se srečujem z otroki v hudi stiski. In njihovimi starši.
In opažam dve skrajnosti:
- otroci so bodisi neprestano v stiski, starši pa jim ne znajo ne z zgledom ne s spodbudo stati ob strani. Starši stisko celo poglabljajo in jo stopnjujejo. Otroke čustveno in tudi drugače zlorabljajo. Otroka ne znajo pohvaliti, ko je dosegel uspeh.
- otroci so neprestano hvaljeni in nagrajeni, čeprav se niso za nič potrudili. Vsega imajo polno rit. Nikoli ne doživijo pomanjkanja, nikoli jim ni treba niti pol ure počakati na večerjo ali sodelovati pri njeni pripravi, nikoli jim ni treba doma delati ničesar. Šola je njihova edina odgovornost. Ki pa se je, na začudenje staršev, kljub temu, da imajo vse, ne lotevajo odgovorno.
In vas vprašam - zakaj bi se trudili?
Zakaj bi se trudili prvi, če so vseskozi obupani?
In zakaj bi se trudili drugi, če že imajo vse?
lp,
m
Ponedeljek, 18 maj 2009
Novo jutro
En tak občutek imam, da so drugačni časi.
Eni taki, ki niso ne tič ne miš. Ko me preganjajo stvari, ki jih moram še narediti, obenem pa imam na čelu napisano "low energy" in se kar nekaj packam. In da je krog začaran, mi največ energije jemljejo ravno zadeve, s katerimi odlašam.
Saj potem, ko kaj naredim, sem vesela (recimo danes se mi je uspelo naročiti na termin glede "bejbi projekta" in celo čez dva tedna že lahko pridem), a kaj, ko je že tu naslednja zadeva, ki mi zamori do amena. Tečna sem ko sto mater, še posebej, ko sem tečna, ker sem tečna.
Potem pa še ta vročina. Včeraj me je prvič zadelo. In mi je bilo res vroče. In ko mi je vroče, nisem za nikamor. Samo pod hladnim tušem bi stala, pa naga bi ležala na kavču in jedla zmrznjene višnje.
Ampak kljub temu, da je bil včeraj en tak spackan dan, je imel v sebi nekaj lepega. Zgodnje jutro. In po dolgem času en res jutranji tek.
Zbujene so bile le ptice, mušice so še spale, sonce pa je komajda dobro začelo mežikati. Padel je rekord na 10km, pljuča napolnjena, glava bistra in tisti občutek, da bo še vse ok nekje globoko, globoko noter ter čez in čez.
In danes zjutraj spet, čeprav nisem tekla.
Zato bom šla jutri spet navsezgodaj. Da se nadiham. Da se zbistrim. Da preživim.
Poletje je.
lp,
m
Eni taki, ki niso ne tič ne miš. Ko me preganjajo stvari, ki jih moram še narediti, obenem pa imam na čelu napisano "low energy" in se kar nekaj packam. In da je krog začaran, mi največ energije jemljejo ravno zadeve, s katerimi odlašam.
Saj potem, ko kaj naredim, sem vesela (recimo danes se mi je uspelo naročiti na termin glede "bejbi projekta" in celo čez dva tedna že lahko pridem), a kaj, ko je že tu naslednja zadeva, ki mi zamori do amena. Tečna sem ko sto mater, še posebej, ko sem tečna, ker sem tečna.
Potem pa še ta vročina. Včeraj me je prvič zadelo. In mi je bilo res vroče. In ko mi je vroče, nisem za nikamor. Samo pod hladnim tušem bi stala, pa naga bi ležala na kavču in jedla zmrznjene višnje.
Ampak kljub temu, da je bil včeraj en tak spackan dan, je imel v sebi nekaj lepega. Zgodnje jutro. In po dolgem času en res jutranji tek.
Zbujene so bile le ptice, mušice so še spale, sonce pa je komajda dobro začelo mežikati. Padel je rekord na 10km, pljuča napolnjena, glava bistra in tisti občutek, da bo še vse ok nekje globoko, globoko noter ter čez in čez.
In danes zjutraj spet, čeprav nisem tekla.
Zato bom šla jutri spet navsezgodaj. Da se nadiham. Da se zbistrim. Da preživim.
Poletje je.
lp,
m
Sobota, 16 maj 2009
Sejnevemkukonejbotemunaslov...
...ampak že zelo dolgo nisem držala v naročju kakega otroka. Kaj šele dojenčka.
Saj jih ravno ni veliko okrog mene, ampak včasih se zgodi...prijateljica pripelje ponosno pokazat svojega škratka, pa še ena, pa še ena...sej, čisto ok komuniciramo, da ne bo pomote, mežikamo si, pa "nini-kuku" vedno pali, posebej če zraven z očali pomigaš in tko...samo...glih po rokah jih pa nisem valjala. Nisem se postavljala v vrsto vseh, ki so želeli pocrkljati malo bitje.
Ne vem, zakaj.
Ok, vem.
Zato, ker tako fajn dišijo. Ker so mehki, majhni, radovedni...ker ko ti zaspijo v naročju, imaš tak občutek, da si največji car, ker se ta otrok pri tebi počuti tako varnega, da je kar zaspal.
In bi kar preslišal, da tudi jokajo, in bi previjal ter vstajal sredi noči...in skrbel.
In jaz raje stopim vstran, ker...ne vem, ker se bojim, da bi začela jokat sredi vsega.
Včeraj je spet odpeljal en vlak.
In ker je bilo sredi največje gneče, si nisem vzela časa, da bi se malo zjokala in dala ven iz sebe...da bi šla malo noter vase in bi mi bil tvoj objem za nekaj časa ves moj svet.
In danes je bilo p otem spet na šus, služba, po službi pa piknik.
In en kup otrok.
Samih pod enim letom...majke mi, po mojem sploh niso bili vsi naši, toliko jih je bilo.
In spet.
Nini-kuku, pa smeh, kako so jih nosili v naročju, jih spoznavali, moji sopevci, jih podajali iz rok v roke (ok iz naročja v naročje)...otroci, ja. Ravno sem enega učila (iz varne razdalje, seveda), kako se daje "give me five", ko za hrbtom zaslišim: "Dej prim mal!"
In mi je v naročju sedela ena mejhna princeska.
Ošit!!!
Pa je šel moj sistem.
Sem mislila, da če se mi zgodi kaj takega, da bo konec z mano.
Da bom z otrokom stekla v gozd alpakej. Al pa vsaj, da bom začela tult.
Ampak ko me je gledala z unimi očkami, sem pozabila, da me odznotraj boli.
...
sejnevemkajnejšerečem. Konc je blo z mano.
...mam pa tisto mamico mal na sumu. Tko nekam navihano se je smehljala.
lp,
m
Saj jih ravno ni veliko okrog mene, ampak včasih se zgodi...prijateljica pripelje ponosno pokazat svojega škratka, pa še ena, pa še ena...sej, čisto ok komuniciramo, da ne bo pomote, mežikamo si, pa "nini-kuku" vedno pali, posebej če zraven z očali pomigaš in tko...samo...glih po rokah jih pa nisem valjala. Nisem se postavljala v vrsto vseh, ki so želeli pocrkljati malo bitje.
Ne vem, zakaj.
Ok, vem.
Zato, ker tako fajn dišijo. Ker so mehki, majhni, radovedni...ker ko ti zaspijo v naročju, imaš tak občutek, da si največji car, ker se ta otrok pri tebi počuti tako varnega, da je kar zaspal.
In bi kar preslišal, da tudi jokajo, in bi previjal ter vstajal sredi noči...in skrbel.
In jaz raje stopim vstran, ker...ne vem, ker se bojim, da bi začela jokat sredi vsega.
Včeraj je spet odpeljal en vlak.
In ker je bilo sredi največje gneče, si nisem vzela časa, da bi se malo zjokala in dala ven iz sebe...da bi šla malo noter vase in bi mi bil tvoj objem za nekaj časa ves moj svet.
In danes je bilo p otem spet na šus, služba, po službi pa piknik.
In en kup otrok.
Samih pod enim letom...majke mi, po mojem sploh niso bili vsi naši, toliko jih je bilo.
In spet.
Nini-kuku, pa smeh, kako so jih nosili v naročju, jih spoznavali, moji sopevci, jih podajali iz rok v roke (ok iz naročja v naročje)...otroci, ja. Ravno sem enega učila (iz varne razdalje, seveda), kako se daje "give me five", ko za hrbtom zaslišim: "Dej prim mal!"
In mi je v naročju sedela ena mejhna princeska.
Ošit!!!
Pa je šel moj sistem.
Sem mislila, da če se mi zgodi kaj takega, da bo konec z mano.
Da bom z otrokom stekla v gozd alpakej. Al pa vsaj, da bom začela tult.
Ampak ko me je gledala z unimi očkami, sem pozabila, da me odznotraj boli.
...
sejnevemkajnejšerečem. Konc je blo z mano.
...mam pa tisto mamico mal na sumu. Tko nekam navihano se je smehljala.
lp,
m
Naročite se na:
Objave (Atom)